Iz matičnih knjig je razvidno, da so v PGD Golavabuka že od ustanovitve leta 1929 včlanjene tudi ženske.

Prva gasilska četa članic  je zabeležena že v letu 1938 in nato ponovno po vojni  v letu 1949.  Najbolj ponosne so bile članice, ki so se leta 1939 udeležile jugoslovanskega gasilskega kongresa v Ljubljani. 

      

 

Članice so imele uniforme, opravljen samarijanski tečaj in tečaj rdečega križa, opravile so tudi bolničarski izpit. Že takrat so kot aktivna četa izvedle mokro vajo. Pomagale so ob požarih in naravnih nesrečah. Sodelovale so pri vrtnih veselicah.  Dekleta pa so se druga za drugo poročile in se odselile. 

 

 

 

 

 

 

Tiste, ki so ostale so še vedno sodelovale v gasilskem društvu, predvsem znana in aktivna je bila  igralska skupina, pod vodstvom Alojzije Zorman, ki je delovala približno do leta 1970. Časi v gasilstvu so se s svetlobno hitrostjo spreminjali, prihajala so nova znanja, nova oprema in čedalje bolj v ospredje smo prodirale tudi ženske. Vedno več ženskih desetin je sodelovalo v okviru gasilskih tekmovanj.

 Na vodstvenih položajih v gasilskih društvih so se uveljavljali mladi fantje, ki so tudi v ženskah videli potencial za napredovanje in uveljavitev  prostovoljnih gasilskih društev.

30-LET DELOVANJA ČLANIC »B«

 Pisalo se je leto 1979. Takratni poveljnik našega društva Franc Glasenčnik je dal pobudo, da se ponovno ustanovi ženska gasilska desetina. S podpoveljnikom Žužel Ivanom  sta sklicala dekleta z vasi in jim predstavila zamisel ter delovanje ženske desetine. Takoj smo bile za akcijo. Tako smo v takratni zasedbi Ivanka Hribernik, Cvetka Žužel, Pavla Kresnik, Dragica Šalekar, Majda Bombek, Vida Laure, Jadranka Lavre, Tatjana Pečnik in Milka Kresnik, pričele z gasilskimi vajami. Poveljnik je za mentorja določil  Ivana Žužla. Vaje smo imele kar na vaški  cesti pred takratnim gasilskim domom. Najprej vaja korakanja, v vrsto zbor, na levo,  na desno,  polkrog. Pa se nas je obrnilo pol na levo, pol na desno, ali ena proti drugi, kaj da bi šle v korak. Vendar mentor Ivan je bil neizprosen, včasih že kar hud, prav po vojaško nas je izuril. Če bi nas sredi noči kdo poklical in dal povelje, se ne bi več zmotile . To je bila prava vojaška vzgoja. 

Ker je bila takrat gasilska vaja z brentačo in hitrostno oblačenje smo se urile v tej disciplini. Veliko smo se morale naučiti. V mesecu septembru smo šle na prvo gasilsko tekmovanje. Najprej pregled pred komisijo A, korakanje, ja saj vse znamo, ob polnoči bi to opravile, mala malica. Pred komisijo pa povelje »Na levo !« hm, pol na levo, pol na desno, smeh. »No ja, za prvič naj bo!« je rekla komisija in nam dodelila negativne točke. Sedaj pa brentače. »Tatjana ti samo špricaj!  Ojoj, pa ne po sodnikih.« Skupna ocena: važno je sodelovati. Bo pa drugo leto boljše. 

In res, naslednje leto smo vadile še bolj intenzivno. Naučiti smo se morale zopet nove vaje z motorno brizgalno in s polaganjem pravega cevovoda. Ivan nam je povedal, da bo to hitrostna suha vaja, kjer moramo biti hitre, vendar delo opraviti  brez napak in kar je za ženske precej težko, molče. K takšni vaji spada tudi štafetni tek s predajo ročnika. To disciplino smo vadile kar po cesti skozi vas. Polaganje sesalnega voda smo  ob slabem vremenu vadile pod Erčevim kozolcem, kjer  je včasih desetarki Vidi pomagal poveljevati  tudi mali Tomi; »Desetina zbol, pliplavi, napaad !« in smo ga ubogale. Velikokrat nismo imele varstva za naše malčke, pa smo jih kar v vozičkih vzele s seboj. Iz leta v leto so nas spremljali, pazili večji na mlajše in rasli z gasilstvom. In ker so mame tako zagnane gasilke je jasno, da so nas posnemali tudi otroci.

 

Na občinskem tekmovanju je šlo vse po maslu. Za korakanje smo bile celo pohvaljene od komisije, da smo boljše od moških.  Osvojile smo prvi pokal. Veselje je bilo nepopisno, tudi med vodstvom društva in vaščani, ženske PGD Golavabuka so domov prinesle prvi pokal. »Pa le niso kar tako« so govorili.

Pa je prišla tudi mokra vaja. Če smo zmogle suho, bomo  pa še mokro. Ivan nas bo tako ali tako, tako dolgo treniral in dresiral, da bomo tudi to osvojile.  In res, pričele smo z mokro vajo. Dobile smo se pred gasilskim domom, se spravile v gasilski avtomobil, in že smo se odpeljali do »Bajtnih rač«. Tudi motorno brizgalno smo s pomočjo mentorja kar same prenašale iz orodnega avtomobila. Seveda smo ovirale promet, ker smo vadile kar na cesti, a z veseljem so počakali in pogledali kako to opravijo ženske.

 


Prenašanje motorne brizgalne je bilo za ženske   res težko breme. Moških pa vedno tudi ni bilo pri roki, zato se nam je utrnila zamisel, kaj,  če bi nam izdelali maketo motorne brizgalne. Rečeno, storjeno. Možje so stopili skupaj naredili maketo, zato sedaj za suho vajo ne rabimo več prave motorne brizgalne.

Članice PGD Golavabuka  smo se vključile tudi v izobraževalne programe. Iz izprašanih gasilk smo napredovale v nižje gasilske častnice, nato v gasilske častnice. Nekatere so opravile tudi tečaj ali za mentorico mladine ali pa za vodjo članic. Vključene smo v komisijo članic pri GZ Mislinjske doline, naša članica pa je predsednica komisije za delo z mladimi pri GZ Mislinjske doline. Izvoljene smo bile v upravni odbor, v nadzorni odbor in v disciplinsko komisijo gasilskega društva. Naša članica je bila v poveljstvu društva imenovana tudi za pomočnico  poveljnika društva.

 Sodelujemo pri vseh prireditvah in slovesnostih, ki jih organizira naše društvo,  prav tako pa se udeležujemo prireditev sosednjih društev.

Članstvo v desetini se je sicer spreminjalo, predvsem na račun materinstva ali  bolezni, vendar se vezi, ki smo jih članice spletle med seboj, niso nikoli prekinile.  Trideset let je od ustanovitve te ženske »čete« vendar ta še kar vztraja in vztraja, pa čeprav smo nekatere že prestopile 50 leta. 

Da naš trud ni zastonj se vidi v vitrini našega gasilskega doma, kjer so razstavljeni pokali - kar 44 jih je.  V vseh teh letih smo sodelovale na občinskih, regijskih in 9 krat tudi na državnem tekmovanju (Koper, Velenje, Celje, Maribor, Krško, Moravci, Kočevje, Ravne na Koroškem, Celje. Spomnim se prvega državnega tekmovanja v Kopru, ko naše desetine napovedovalec ni znal niti napovedati. Bile smo članice iz PGD Gola buka, drugič spet Golava bukva.  Ponosne smo, da smo ime našega društva in kraja ponesle po vsej Sloveniji. Po vseh teh letih nas že dobro poznajo in nihče si ne lomi več jezika z izgovorjavo Golavabuka.

Naši pokali v 10-letnem obdobju

Da smo  bile in smo dober zgled našim mlajšim gasilkam, daje podatek, da imamo od leta 2001 tudi mlajšo enoto članic. Pod mentorstvom poveljnika Tomaža Kresnika so se zbrale naše mlajše članice in takoj pričele s trdim treningom, ki je kaj hitro pokazal dobre rezultate, saj so se do sedaj že 4-krat uvrstile na državno tekmovanje. V njih vidimo dobre gasilke in tovarišice, ki so pripravljene priskočiti na pomoč tako na operativnem kot tudi na drugih področjih, saj se skupaj z nami udeležujejo različnih strokovnih usposabljanj, njihova pomoč pa je nepogrešljiva tudi pri pripravi raznih prireditev, kulturnih programov ipd.

Regijsko tekmovanje, Ravne na Koroškem, 2009