Zgodovina

Prostovoljno gasilsko društvo Golavabuka je bilo ustanovljeno 10. marca 1929. Ustanovni občni zbor je bil tega dne v Tomaški vasi pri Ivanu Zormanu – Krbelu.

Kot je razbrati iz zapisnika, se je zbralo enaindvajset ustanovnih članov, štirje podporni člani in dva zastopnika slovenjgraške gasilske župe: Lepold Kovač in Franjo Cajnko (oba je občni zbor zaradi njunega denarnega prispevka razglasil za ustanovna člana). Na temelju pomanjkljivega seznama ustanovnih in podpornih članov (sestavljen je bil kasneje) in ob primerjanju seznama funkcionarjev v ustanovnem zapisniku je bilo ugotovljeno, da so se zbora udeležili: Anton Hriberšek, Ivan Hriberšek, Ferdo Hriberšek, Ivan Kac, Ivan Lavre, Ivan Lavre (Erc), Ferdinand Lavre, Valentin Lavre, Alekš Marzel, Ivan Marzel, Josip Marzel, Alojz Mozar, Josip Novak, Franc Pogorevc, Franc Razdevšek, Franc Slemenik, Franc Slemenik ml., Martin Slemenik, Martin Slemenik (železničar), Franc Štaleker, Ivan Štaleker, Jakob Štaleker, Alojzija Zorman, Ivan Zorman (Sorman) in Mihael Zorman.

Sklepi občnega zbora so bili konkretni: postaviti gasilski dom ter zavzeto poiskati možnosti za nakup motorne brizgalne in ustrezne opreme. Temeljna naloga je vsekakor bila postavitev gasilskega doma: kmetje so dali les, drugi so prispevali prostovoljni »kuluk« (udarniško delo) – in že sredi poletja so uspeli postaviti dom, manjše leseno poslopje v Tomaški vasi, kjer še zdaj stoji dozidana stavba, ki jo je društvo kasneje zaradi selitve prodalo.

Društvo se je vzdrževalo samo, še več, plačevalo je celo članarino gasilski župi. Glavni viri: zbiranje lesa, članarina, prostovoljno delo. Ker pa so bile potrebe večje, predvsem ko je društvo začelo kupovati gasilsko opremo, je bilo potrebno poiskati še druge možnosti: največ so dajale veselice in tombole, pa tudi izkupiček iger je kar nekaj dal. Imeli so namreč svojo gledališko skupino, ki je nastopala doma in gostovala tudi drugje, igrali so večinoma pod kozolci ali pa kar na prostem.

7. septembra 1930 je bilo v Tomaški vasi slovesno: blagoslovili so motorno brizgalno in gasilski dom. Pravi ljudski praznik je bil to. Postavili so mlaje in streljali z možnarjem. Prejšnji večer so zagoreli kresovi po golavabuških hribih. Vaščane je zjutraj prebudila budnica. Popoldne sta bili okrožna gasilska vaja in veselica. Tako je društvo na ustanovnem občnem zboru zastavljene naloge uresničilo v slabem poldrugem letu.

V naslednjih letih je odbor posvečal pozornost pridobivanju novih članov, kupili so voz za prevoz brizgalne in moštva ter paradne in delovne uniforme. Društvo je aktivno delovalo vse do druge svetovne vojne, ko je življenje društva zamrlo: Nemci so zaplenili gasilske uniforme in zasegli opremo in dom. Samo članice samaritanske desetine so bile aktivne in tajno pomagale ljudem v stiski.

Po vojni so nekateri ustanovni člani delo društva obnovili. Prvi povojni odbor je bil izvoljen na občnem zboru prostovoljne gasilske čete Golavabuka, 3. novembra 1946, pri Ercu. Odbor je čakalo veliko težav: obnoviti je bilo treba razpadajoči dom in ponovno opremiti operativno skupino, usposobiti mlade ljudi za gasilske naloge, zbrati potreben denar. Spet so se zagnano in požrtvovalno lotili dela in društvo je ponovno oživelo, delalo in se razvijalo naprej.

V letih 1966 do 1968 so stari leseni dom pozidali in pokrili, dozidali stolp in namestili sireno. Razen garaže in orodišča je bila pomembna pridobitev manjša dvorana. Dom je postal kulturno in družabno središče Tomaške vasi in Golavabuke.

Pomembno prelomnico predstavlja leto 1989, ko se je gasilski dom preselil na nekdanjo železniško postajo Turiška vas: gasilsko društvo je poslopje povečalo, dogradilo, preuredilo in razširilo ter tako pridobilo prostornejši in lep gasilski dom z velikimi garažami, prostorom za opremo, predvsem pa veliko in prijetno dvorano, ki lahko sprejme do 500 ljudi. Ta pridobitev je bila okronana s praznovanjem 60. obletnice društva.

Tudi v naslednjih letih so bili v društvu aktivni in ves čas poleg svojega osnovnega poslanstva, ki obsega preventivno delovanje in ukrepanje ob raznih nesrečah, skrbeli za posodabljanje gasilskega doma, za ureditev okolice, za modernizacijo gasilske opreme, predvsem pa za neprestano izobraževanje in usposabljanje svojih operativnih enot.

Velik ponos društva so tekmovalne enote: iz leta v leto sestavijo po več ekip, ki merijo svoje moči na občinskem, regijskem in tudi državnem nivoju. Tradicija se nadaljuje: v družinah, kjer so bili gasilci dedki, so nadaljevali očetje ali mame, sedaj so aktivni otroci in že vnuki.

Pomembna pridobitev je bilo asfaltiranje cestnega priključka in površin pred gasilskim domom leta 1999. Od takrat lahko operativne enote vadijo na svojem terenu, prostor pred domom pa je primeren za različne prireditve. Da bi te lahko bile tudi ob nestabilnem vremenu, je društvo leta 2005 nabavilo lasten šotor. Izdelali so tudi gasilske mize, klopi in šank, leta 2008 pa ob gasilskem domu postavili še večnamenski objekt za opremo ter orodje za tekmovanje.

Ker se je bližalo praznovanje 80. obletnice, so v društvu sklenili, da do jubileja obnovijo dom, ki ga je že načel zob časa. Zamenjali so streho, okna in vrata, obnovili dvorano in garažo, prebelili vse prostore ter s prenovljeno fasado domu dali nov, lepši izgled.

Tako je bilo pred 80 leti in tako je danes: brez prostovoljnega dela, sloge in dobre volje gasilcev, krajanov in posameznikov, ki to kolo vrtijo, teh podvigov ne bi bilo mogoče napraviti. Spremenil se je le sistem financiranja: del sredstev društvo sedaj pridobi kot dotacijo, glavnino pa še vedno zbere s prostovoljnimi prispevki in lastnim delom. Delo gasilcev je še vedno brezplačno, potrebna je le dobra volja, veliko srce in velik pogum. Prav tega pa golavabuškim gasilcem ne manjka.